• slide1.jpg
  • slide2.jpg

DINAMIKA VERE

 

S trto, Kristusom, nas mora vselej povezovati vera.

Toda vera ni mrtev zaklad, ki bi nam ga kdo podaril, ali bi si ga enkrat za vselej sami pridobili, da bi ga potem v strahu varovali zaklenjenega za železnimi vrati. Ne, vera je živo seme, ki mora vzbrsteti in rasti. Vera je milostni Božji dar, ki ga moramo s svojim razumom in s svojo voljo ob dotokih novih milosti vse bolj razvijati.

Iz otroške nebogljenosti se mora vzpeti v mladostni polet in potem doseči moško zrelost. Vselej mora biti polna dinamike, ki upošteva naravo posameznika, zahteve časa in okolja.

Zdi se, da mnogi kristjani ostajajo vse življenje v svoji veri otroci. Niso znali ali mogli uskladiti svoje vere z naravno rastjo svoje človeške osebnosti. Zato čutijo v sebi vedno neko neskladje. Razumsko spoznanje, vera in življenje so v stalnem boju med seboj, namesto da bi se dopolnjevali in si medsebojno pomagali do vedno večje popolnosti.

Vzrokov za tako stanje je lahko mnogo. Glavni pa je navadno pomanjkanje prave verske vzgoje in izobrazbe, ki bi spremljala in harmonično uravnavala rast celotne človeške osebnosti.

Zato je naša prva naloga, da svojo vero v Boga, Kristusa in Cerkev z vso modrostjo in stanovitnostjo razvijamo in krepimo. Z molitvijo, s poslušanjem, z nenehnim, svojemu poklicu primernim učenjem, in z življenjem po veri.

Skrb za lastno versko izobrazbo in skladno versko rast naše osebnosti pa mora v apostolski gorečnosti prehajati tudi na bližnjega, posebno na otroke in mladino.

Kristjani moramo vedno bolj občutiti nujno povezanost vsega človeštva in sadovi naše vere morajo najbolj zasijati prav v uresničevanju vsečloveškega bratstva.

Skrivnostna trta Kristus mora rasti. Vedno več mora biti na njem živih mladik, ki se v svoji bohotni pomladni rasti zavedajo, da so vse povezane med seboj, da jih oživlja isti sok in da so v Kristusu eno.

VSI SVETI

Iz evangelijskega odlomka o blagrih razberemo, da bo na zemlji v odnosih med ljudmi vedno kaj narobe. Vedno bodo med nami ubogi, žalostni, lačni in žejni pravice ali kako drugače zapostavljeni.

Razberemo tudi, da Bog do vsega tega ni brezčuten. Vse hudo, ki se dogaja, vidi in spremlja. Obljublja, da bo ob svojem času vse spremenil v blagor. Deloma izpolnjuje to obljubo že na tem svetu z blagrom mirne vesti. Glavni blagor pa čaka pravične takrat, ko bodo preizkušnjo prestali. Kakor čaka marljivega učenca ob koncu leta lepo spričevalo ali prizadevnega kmeta v jeseni obilen pridelek.

Govor o blagrih nam je tudi spodbuda. Če je rečeno, da bo na svetu vedno kaj narobe, to ne pomeni, da mora tako ostati in da se ne bi dalo česa spremeniti. Ni nam dovoljeno predati se v usodo ali malodušno vzdihovati. Kjer vlada nasilje, smo ga dolžni preprečevati; kje se šopiri trdosrčnost, smo dolžni opozarjati na usmiljenje; kjer se vsiljujeta umazanija in prostaštvo, moramo naglašati čistost in dostojnost; kjer so strasti razburkane, jih moramo miriti; kjer so ljudje lačni in žejni pravice, moramo lakoto tešiti in žejo gasiti.

Če bomo tiho, ko je treba spregovoriti, in če se bomo izmikali, ko je treba ukrepati, se utegne zgoditi, da se nam obljubljeni blagor spremeni v gorje.

 

V Jezusovih izrekih o blagrih se dopolnjujeta sedanjost in večnost. Ne gre se zanašati, da bomo blagre uživali šele v onostranstvu: že tu jih moramo uresničevati. Obenem pa dobro vemo, da nas njihovo polno uresničevanje čaka nekje drugje. In prav to je tisto središče razmišljanja, h kateremu nas vabijo današnji prazniki.

 

OB VSEH SVETIH

 

Bil si mlad.
Izžareval si življenje.
Nenadoma si odšel.
Smrt te je presenetila
sredi dejavnosti.

Bil si star.

Tvoje dobro izpolnjeno življenje
je vzela smrt
kot plen
ali kot zrel sad.

Toda tega ne morem razumeti!
Tu ni kaj razumeti.
Končano je torej,
te ne bom več videl?

KAJ NI DRUGEGA ŽIVLJENJA?

To ni mogoče!
Toliko prijateljstev, spletenih vezi
se s tvojim pokopanim telesom
ne more ohraniti.

ALI NE OBSTAJA MORDA DRUGO ŽIVLJENJE?

Toda kje si ti?
Kje ste vi, mrtvi vseh časov?
Za vas ne obstaja več prostor,
za vas ne obstaja več čas!

TODA GOTOVO OBSTAJA DRUGO ŽIVLJENJE!

Življenje ni uničeno,
samo spremenilo se je.
Smo torej lahko povezani
s svojimi mrtvimi in jih še ljubimo?

Verujem, da obstaja drugo življenje!

(Drugo življenje, Bernard Hubler)