• slide1.jpg
  • slide2.jpg

Bliža se poletje in z njim tudi počitnice. Veliko ljudi se je že ali se še bo odpravilo na lep družinski ali kak drugačen izlet. V pričakovanju toplega poletnega sonca, vonja po morju ali gozdovih bomo še veliko postorili.

Še preden se kam odpravimo, bomo namreč poskrbeli, da bo naša hiša ali stanovanje urejeno, da bodo hišni ljubljenčki pod prijazno streho ali z nami na poti in da bo vse pripravljeno za lep in dolg odmor. Odpravili se bomo z veliko željo po počitku, sreči in vseh dopustniških užitkih.

Za vse bo torej že poskrbljeno, ko se bodo dolge kolone v vročih poletnih dneh počasi premikale proti prekrasnim obalam, goram ali kamorkoli drugam.

Zagotovo  nam bo pogled na tako lepe kraje Zemlje v srcu prebudil občutke sreče in veselje, a nekaterim morda tudi radovednost.

Mnogi bodo v teh prekrasnih krajih uživali, se sproščali ter zabavali, komu pa kljub vsem užitkom in počitku to ne bo dovolj. Mnogi se bodo brezskrbno vrnili domov in tako nadaljevali življenje, ki so ga prekinili pred odhodom, nekateri pa bodo poiskali še globlji počitek. Tak, ki traja dlje od počitnic in si ga v srcu vsi želimo, žal pa si ga malo ljudi privošči v polnosti.

Zanimivo je, da za takšen počitek ne potrebujemo dolgega potovanja v daljne kraje. Potrebno je samo za trenutek resnično zastati. Zastati s srcem. Tako bi kmalu ugotovili, da se za vsemi lepotami, ki so v naravi in tudi v nas samih, skriva nekdo, ki je veliko več od vsega, kar si sami lahko želimo. Prav on nam želi podariti resničen in nepozaben počitek. Želi nam podariti sebe. Zato si bomo vsi, ki si želimo globokega miru in pravega počitka, v vročih poletnih dneh vzeli čas za molitev k Bogu, obisk cerkve in prejem zakramentov. Združili se bomo z živim Bogom in se predali Njegovi vsemogočni ljubezni, ki nam ob kateremkoli času in trenutku daje edini pravi mir.

Tako se nam ne bo zdelo, da so kolone predolge in vozniki prepočasni, dan prevroč in stresen ali da smo na počitnicah prebili premalo dni. Zakaj Bog, ki je več kot vse, bo prebival v naših srcih. Ta mir pa ostane, dokler sprejemamo Boga, se z njim pogovarjamo in mu dovolimo, da z vso ljubeznijo in močjo stopi v naša srca.

 

Takih počitnic ni nikoli konec, ampak se vselej šele začenjajo...

CERKEV NADALJUJE JEZUSOVO DELO NA ZEMLJI

Zanimivost Markovega evangelija, ki ga bomo prebirali pri bogoslužju ob spominu Jezusovega vnebohoda, so znamenja nove skupnosti. Cerkev nadaljuje Jezusovo delo osvobajanja ljudi, ko jih je reševal iz vseh verig in strahov. Cerkev živi, kakor da je že vstala, ker je deležna Jezusovega vstajenja. Zato ni več podvržena sužnjevanju običajem ter neizprosnim zakonom narave in družbe. Kjer je navzoča, hudi duhovi sovraštva bežijo. Ne veže se na en narod, eno kulturo, en jezik – ampak govori vse jezike, izraža svojo resnico v vedno novih oblikah (oblekah).  Svet je poln zlobnih »kač«, toda ona se jih ne boji, svobodna jih prijema z rokami in dviguje s tal. Svet je prav tako poln vsakovrstnih strupov, greha, nemorale, krivih naukov – vendar nje ne more zastrupiti. Cerkev deluje kot protistrup. Slabotni, nemočni, bolni, slepi, hromi in vsi nesrečniki – najdejo v njej svoje mesto, kjer se lahko počutijo kot ljudje. Vernik postane noga hromim, oko slepim, uho gluhim, roka pohabljenim. Čeprav bolezni pustošijo, čeprav družbeni zakoni in obziri razdvajajo ljudi, v Cerkvi takšno ločevanje ni dopustno. V njej eni nosijo slabosti drugih in drug drugemu darujejo svoje zdravje in ljubezen.

Takšna skupnost je edino pravo izkustvo vstajenja v naši zgodovini. Kjer obstaja in živi takšna Cerkev, tam ljudje zlahka verujejo v vstajenje. Kjer pa take Cerkve ni, tam tudi govorjenje o vstajenju izzveni kot zgolj prazna beseda.

 

Evharistično slavje, sveta maša, zbira skupnost okoli vstalega Jezusa Kristusa. V evharistiji Jezus občestvo obogati s sadovi velikonočne skrivnosti. Iz evharistije raste takšna Cerkev, ki živi vstajenjsko. Obhajanci dobivajo moč, da se v vseh življenjskih zgodbah in nezgodah lahko obnašajo povsem drugače: da na mržnjo odgovarjajo z ljubeznijo, da z drugimi delijo njihove skrbi, žalost, muke, težo bolezni. Kjer se vse to ne dogaja, tam evharistično srečanje ne pričuje za vstajenje, temveč je videti kot kaka čarovnija.