• slide1.jpg
  • slide2.jpg

DINAMIKA VERE

 

S trto, Kristusom, nas mora vselej povezovati vera.

Toda vera ni mrtev zaklad, ki bi nam ga kdo podaril, ali bi si ga enkrat za vselej sami pridobili, da bi ga potem v strahu varovali zaklenjenega za železnimi vrati. Ne, vera je živo seme, ki mora vzbrsteti in rasti. Vera je milostni Božji dar, ki ga moramo s svojim razumom in s svojo voljo ob dotokih novih milosti vse bolj razvijati.

Iz otroške nebogljenosti se mora vzpeti v mladostni polet in potem doseči moško zrelost. Vselej mora biti polna dinamike, ki upošteva naravo posameznika, zahteve časa in okolja.

Zdi se, da mnogi kristjani ostajajo vse življenje v svoji veri otroci. Niso znali ali mogli uskladiti svoje vere z naravno rastjo svoje človeške osebnosti. Zato čutijo v sebi vedno neko neskladje. Razumsko spoznanje, vera in življenje so v stalnem boju med seboj, namesto da bi se dopolnjevali in si medsebojno pomagali do vedno večje popolnosti.

Vzrokov za tako stanje je lahko mnogo. Glavni pa je navadno pomanjkanje prave verske vzgoje in izobrazbe, ki bi spremljala in harmonično uravnavala rast celotne človeške osebnosti.

Zato je naša prva naloga, da svojo vero v Boga, Kristusa in Cerkev z vso modrostjo in stanovitnostjo razvijamo in krepimo. Z molitvijo, s poslušanjem, z nenehnim, svojemu poklicu primernim učenjem, in z življenjem po veri.

Skrb za lastno versko izobrazbo in skladno versko rast naše osebnosti pa mora v apostolski gorečnosti prehajati tudi na bližnjega, posebno na otroke in mladino.

Kristjani moramo vedno bolj občutiti nujno povezanost vsega človeštva in sadovi naše vere morajo najbolj zasijati prav v uresničevanju vsečloveškega bratstva.

Skrivnostna trta Kristus mora rasti. Vedno več mora biti na njem živih mladik, ki se v svoji bohotni pomladni rasti zavedajo, da so vse povezane med seboj, da jih oživlja isti sok in da so v Kristusu eno.

O šoli in šolanju

 

Te dni so šole po naših mestih vaseh spet oživele. Dan za dnem se bodo v njih zbirali živahni roji otrok in mladine, da si naberejo novega znanja in se pripravijo na svoj življenjski poklic. Za mnoge otroke je šola precej neprijetna dolžnost, ki pa se ji ne morejo izogniti, ker je za vse obvezna. Pri nas je splošno šolsko obveznost uvedla že avstrijska cesarica Marija Terezija leta 1774. Po njeni zaslugi so se sčasoma vsi slovenski otroci naučili vsaj brati, pisati in računati. Danes jih šole naučijo še veliko drugega kot samo to. Marsikje po svetu otroci nimajo možnosti, da bi redno hodili v šolo, pa čeprav je OZN že 1959. leta v svojih listinah O pravicah otroka zapisal: »Otrok ima pravico do izobrazbe, ki mora biti, vsaj na ravni osnovne šole, brezplačna in obvezna. Ima pravico do vzgoje, ki poveča njegovo splošno izobrazbo in mu omogoča, da z izenačenimi možnostmi razvija svoje sposobnosti, svojo osebno razsodnost ter svoj moralni in socialni čut odgovornosti in postane koristen član družbe.«

In kaj pravzaprav šola je?

Je ustanova, ki ima nalogo, da skrbi za oblikovanje ljudi, predvsem otrok in mladine. To nalogo izvršuje z izobraževanjem – spoznavanjem raznih področij kulture – in z vzgojo, ko učence navaja na življenje v skupnosti in jim pomaga postopoma odkrivati njihova nagnjenja in lastnosti. Izraz »šola« izvira iz grške besede »shole«, ki pomeni brezdelje, prosti čas, počitek ali opravilo, s katerim se kdo ukvarja v prostem času. Stari Grki in Rimljani so namreč s tem izrazom označevali čas, ko se niso ukvarjali z vsakdanjimi opravki in so se lahko posvetili duševni dejavnosti. Kmalu je »shole« pomenila tudi kraj ali prostor, kjer so se te dejavnosti odvijale. V obojem pomenu ta izraz uporabljamo tudi danes: ko rečemo »šola«, mislimo s tem pouk in učenje pa tudi zgradbo, kjer proces izobraževanja poteka.