• slide1.jpg
  • slide2.jpg

Bliža se poletje in z njim tudi počitnice. Veliko ljudi se je že ali se še bo odpravilo na lep družinski ali kak drugačen izlet. V pričakovanju toplega poletnega sonca, vonja po morju ali gozdovih bomo še veliko postorili.

Še preden se kam odpravimo, bomo namreč poskrbeli, da bo naša hiša ali stanovanje urejeno, da bodo hišni ljubljenčki pod prijazno streho ali z nami na poti in da bo vse pripravljeno za lep in dolg odmor. Odpravili se bomo z veliko željo po počitku, sreči in vseh dopustniških užitkih.

Za vse bo torej že poskrbljeno, ko se bodo dolge kolone v vročih poletnih dneh počasi premikale proti prekrasnim obalam, goram ali kamorkoli drugam.

Zagotovo  nam bo pogled na tako lepe kraje Zemlje v srcu prebudil občutke sreče in veselje, a nekaterim morda tudi radovednost.

Mnogi bodo v teh prekrasnih krajih uživali, se sproščali ter zabavali, komu pa kljub vsem užitkom in počitku to ne bo dovolj. Mnogi se bodo brezskrbno vrnili domov in tako nadaljevali življenje, ki so ga prekinili pred odhodom, nekateri pa bodo poiskali še globlji počitek. Tak, ki traja dlje od počitnic in si ga v srcu vsi želimo, žal pa si ga malo ljudi privošči v polnosti.

Zanimivo je, da za takšen počitek ne potrebujemo dolgega potovanja v daljne kraje. Potrebno je samo za trenutek resnično zastati. Zastati s srcem. Tako bi kmalu ugotovili, da se za vsemi lepotami, ki so v naravi in tudi v nas samih, skriva nekdo, ki je veliko več od vsega, kar si sami lahko želimo. Prav on nam želi podariti resničen in nepozaben počitek. Želi nam podariti sebe. Zato si bomo vsi, ki si želimo globokega miru in pravega počitka, v vročih poletnih dneh vzeli čas za molitev k Bogu, obisk cerkve in prejem zakramentov. Združili se bomo z živim Bogom in se predali Njegovi vsemogočni ljubezni, ki nam ob kateremkoli času in trenutku daje edini pravi mir.

Tako se nam ne bo zdelo, da so kolone predolge in vozniki prepočasni, dan prevroč in stresen ali da smo na počitnicah prebili premalo dni. Zakaj Bog, ki je več kot vse, bo prebival v naših srcih. Ta mir pa ostane, dokler sprejemamo Boga, se z njim pogovarjamo in mu dovolimo, da z vso ljubeznijo in močjo stopi v naša srca.

 

Takih počitnic ni nikoli konec, ampak se vselej šele začenjajo...

»PO KRISTUSOVEM KRIŽU NOBENO ŽIVLJENJE NI PRAZNO«

… Irena je bila edini otrok staršev, ki so ji zgodaj umrli. Po končani gimnaziji se je zaposlila v nekem podjetju. Kmalu je začela bolehati in zdravniki so ugotovili, da je neozdravljivo bolna. Obležala je v svoji revni sobici. Soseda ji je prinašala hrano in ji pospravljala sobico, župnik pa ji je vsak teden prinesel sveto obhajilo.

Nekoč po obhajilu je temu duhovniku rekla: "Gospod, ali res ne morem prav nič storiti? Tako sem si želela, da bi v življenju veliko delala, da bi pustila za seboj sled, da sem živela, da bi bil svet ob mojem odhodu vsaj za atom svetlejši kot tedaj, ko sem prišla na svet. Zdaj pa tu umiram in odhajam brez sledu in praznih rok …"

Duhovnik ji je odgovoril: "Po Kristusovem križu nobeno življenje ni prazno, če gledaš Križanega. Ti nosiš ime, ki pomeni mir. Moli s svojim trpljenjem, da bi vsaj ena duša našla toliko poguma, da se vrne k Bogu v Kristusov mir."

Irena je predlog sprejela in je svoje trpljenje, svoje nedozorelo življenje, kot je mislila, darovala za "eno dušo", da bi našla mir v Kristusu. Res je k tistemu duhovniku nek večer prišel zdravnik, znan kot človek, ki uživa v tem, da onesrečuje druge. Pokleknil je pred duhovnika in se spovedal svojih grehov …

Za misijonsko nedeljo si prikličimo v spomin Jezusovo naročilo: "Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev!" Molimo za misijonske poklice! Prav pa bo tudi, da se zavemo – vsi smo misijonarji, odgovorni za svoje brate in sestre. Danes se moramo svojega misijonskega poklica zavedati še bolj, saj so razmere, v katerih živimo, precej podobne misijonskim.