Fatimska Mati Božja

Spominski dan Marijinih prikazovanj trem otrokom v portugalski Fatimi vsakega trinajstega v mesecu od maja do oktobra 1917 liturgično sicer še ni dobil takega poudarka kot prikazovanja v Lurdu (gl. 11. februar) ali starejša v mehiški Guadalupi (gl. 12. december). Povabilo Marije, naj se svet, posebej Rusija, posveti njenemu brezmadežnemu Srcu (Pij XII. leta 1942), pa je dalo nov poudarek starejšim oblikam te pobožnosti in tudi posebnemu liturgičnemu praznovanju (gl. na začetku meseca junija). Romarji z vsega sveta prihajajo v Fatimo zlasti po Marijinem letu 1954. Leta 1967 je bil tam papež Pavel VI., leta 1982 pa se je prišel zahvalit Mariji tudi Janez Pavel II., ker je prežive1 atentat, ki je bil izvršen nanj na trgu sv. Petra v Rimu 13. maja 1981. V zadnjih letih potuje kip Fatimske Marije po raznih deželah, tudi po Sloveniji. Dne 13. maja 2000 je papež Janez Pavel II. v Fatimi razglasil za blažena otroka Frančiška in Hijacinto Marto. Godujeta skupaj 20. februarja. Fatimski Mariji sta v Sloveniji posvečeni dve cerkvi.

Smolik

VIR: Leto svetnikov, 4, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 102.

Marija se je v Fatimi (Portugalska) šestkrat prikazala (od 13. maja do 13. oktobra 1917) trem pastirjem: desetletni Luciji dos Santos, njenemu devetletnemu bratrancu Frančišku Marto in sedemletni sestrični Hijacinti Marto. Slednja je papež Janez Pavel II. prištel leta 2000 med blažene.

Fatima je bila v času prikazovanj vas, ki je štela ok. 2500 prebivalcev in leži 125 km severno od Lizbone. Dejansko so se prikazanja dogajala v bližnji dolini, Irijska globel. Starši vidcev so bili kmetje, ki so imeli posestva ravno dovolj za preživetje. Prikazovanja so se dogajala v času med grozotami prve svetovne vojne in tik preden se je zgodila slavna oktobrska revolucija. Marija se je hotela še posebej predstaviti svetu, opozoriti na to, da je srednica vseh milosti, tudi vsakršnega miru, da je Kraljica miru.

Prikazovanja angela

Preden se je trem pastirjem prikazala Marija, so bili deležni posebne predpriprave, v letu 1916 so trikrat videli "angela miru" in "angela Portugalske". 

Spomladi 1916 so otroci med pašo, ko so že pomalicali in odmolili, nad gozdom s smeri zahoda opazili neko luč, bolj belo ko sneg. Bolj ko se je približevala, bolj so mogli razločiti postavo "prozornega" mladeniča. Ko je prišel do pastirjev jih je nagovoril: "Ne bojte se. Sem angel miru. Molite z menoj!"
Angel je pokleknil, sklonil čelo do tal, otroci so ga posnemali. Nato so ga slišali izgovarjati: "Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo." To je ponovil trikrat. Potem je še dodal: "Tako molite! Srci Jezusa in Marije poslušata glas vaših prošenj." Nato je izginil. Lucija se spominja: "Božjo navzočnost smo tako globoko čutili, da si niti med seboj nismo upali govoriti. še drugi dan smo čutili, da smo obdani s tem ozračjem, ki je le prav počasi izginjalo..."

Drugič se je angel prikazal sredi poletja, ko so pastirji počivali v senci dreves. Nagovoril jih je: "Kaj delate? Molite! Veliko molite! Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Neprenehoma darujte Najvišjemu molitve in žrtve!" Ko ga je Lucija vprašala kako naj se žrtvujejo, je dejal: "Povsod kjer morete, darujte kakšno žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi je On žaljen, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Tako izprosite svoji domovini miru. Jaz sem angel varuh, angel Portugalske. Zlasti sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod."

V oktobru ali septembru istega leta se jim je še tretjič prikazal angel. V kraju Casa Velha so molili rožni venec in pa molitev, ki jih jo je naučil angel ob prvem prikazanju. Tokrat je imel v roki hostijo in kelih. Iz hostije je nekaj kapljic kvi padlo v kelih. Kelih in hostijo je pustil viseti v zraku, medtem ko je sam trikrat molil: "Presveta Trojica, Oče Sin in Sveti Duh, z vsem srcem te molim in ti darujem predragoceno telo, kri, dušo in božanstvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, v zadoščenje za vse žalitve, božje rope in brezbrižnosti, s katerimi je žaljen. Po neskončnem zasluženju njegovega presvetega Srca in brezmadežnega Srca Marijinega te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov."Nato je vstal in zopet vzel v roke hostijo in kelih, dal hostijo Luciji, Frančišku in Hijacinti pa je dal piti iz keliha, in pri tem govoril: "Vzemite in pijte telo in kri Jezusa Kristusa, ki ga nehvaležni ljudje strašno žalijo. Zadoščujte za njihova zla dejanja in tolažite svojega Boga." Potem se je znova sklonil do tal in skupaj s pastirji ponovil molitev "Presveta Trojica..." in nato izginil.

Prikazovanja Marije 

Marija se je vedno prikazala nad pritlikavim sredozemskim drevesom, neke vrste hrastom, ki v slabi zemlji ostane nizek kakor grm in je vedno zelen. Vedno so jo videli Marijo vsi trije; Lucija in Hijacinta sta jo tudi slišali, z Marijo pa je govorila samo Lucija. Hijacinta ni imela poguma, da bi spregovorila, Frančišek pa je slišal le Lucijina vprašanja in odgovore. Ljudje, ki so prišli na kraj prikazanja, Marije niso videli ne slišali, večkrat pa so videli steber dima, ki je kakor kadilo ovijal grm.

Prvo prikazanje, 13. maj 1917
Marija se je prikazala, ne da bi jo opazili prihajati (Lucija sicer poroča o svetlobi, ki se je pojavila prej, a ko so Sveto Devico že videli, je bila nad hrastom). Prikazanje se je zgodilo med 12. in 13. uro. Bila je nedelja. Ko so se zaradi nekakšnega bliska začeli odpravljati domov. Ko so prišli od sredine brega so nekaj korakov pred seboj na hrastiču zagledali Gospo, "vso belo oblečeno ko sonce", se spominja Lucija. Gospa jih je ogovorila:

"Ne bojte se. Ne bom vam storila nič hudega."

Na Lucijino vprašanje od kod je, je odgovorila, da iz nebes. Na vprašanje kaj pričakuje od njih, je dejala: (Sedmič je Marija prišla 16. junija 1921 pred Lucijinim odhodom v zavod Vilar.) Prišlo je do "pogovora" med Lucijo in Gospo. Proti koncu videnja je Gospa prvič razprostrla roke in na vidce razlila močno luč, da "nam je prodrla v prsi in v globino duše... V njej smo v Bogu, ki je bil ta luč, mogli videti sami sebe jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu." Preden se je Gospa začela dvigati v nebo, jim je še naročila:

"Prišla sem vas prosit, da bi prihajali semkaj šest mesecev zapovrstjo na trinjasti dan v mesecu ob tej uri. Potem vam bom povedala, kdo sem in kaj hočem. Nato se bom vrnila sem še sedmič."

"Molite vsak dan rožni venec, da boste izprosili svetu mir in konec vojne."

Drugo prikazanje, 13. junij 1917

Ob drugem prikazanju je bilo ob hrastiču zbranih 40 do 60 ljudi. Med molitvijo rožnega venca je prišla Gospa. Tokrat jim je naročila: "Hočem, da pridete sem 13. dan prihodnjega meseca; da molite rožni venec vsak dan in se naučite brati. Pozneje bom povedala kaj hočem." Lucija jo je prosila, da bi jih vzela v nebesa. Na to je odgovorila: "Da, Hijacinto in Frančiška bom vzela v kratkem. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vzpostaviti pobožnost do mojega brezmadežnega Srca." Obenem jo je vzpodbudila: "Ne zgubljaj poguma. Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu."

Po teh besedah je zopet razprostrla roke in jih obsijala z neizmerno lučjo. Na desni roki Gospe je bilo srce, obdano s trni. "Razumeli smo, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva, in je hotelo zadoščenja," se spominja Lucija.

Starši z videnji svojih otrok še zdaleč niso bili zadovoljni. Tako so iz njih tudi s tepežem hoteli izsiliti priznanje, da gre za izmišljotino. Pa tudi župnik je vidce opozoril, da bi lahko šlo za prevaro hudega duha.

Tretje prikazanje, 13. julij 1917 

Zbrala se je množica kakšnih 1000 do 2000 ljudi. Lucija je vzela s seboj košarico rož in jih posula po hrastiču. Ko se je Gospa zopet pojavila, jim je zopet naročila naj prihodnji mesec pridejo na ta kraj, in da naj še naprej molijo rožni venec na čast Gospe rožnega venca "da boste izprosili svetu mir in konec vojne, kajti samo ona vam lahko pomaga".
Lucija jo je vprašala kdo da je in jo prosila za čudež, da bi vsi verjeli.

"Prihajajte sem še naprej vsak mesec. V oktobru bom povedala, kdo sem in kaj hočem, in bom napravila čudež, ki ga bodo videli vsi, da bodo verjeli... Žrtvujte se za grešnike in recite pogosto, posebno kadar boste naredili kakšno žrtev: O Jezus, to je iz ljubezni do tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, narejene zoper Marijino brezmadežno Srce."

Tukaj jim je tudi razodela tri skrivnosti. Prva dva dela skrivnosti sta bila objavljena leta 1942, tretji del pa leta 2000.

Prvi del skrivnosti je videnje pekla. Lucija pravi:

"Kakor bi hoteli prositi pomoči, smo prestrašeni povzdignili pogled k naši Gospe, ki nam je z dobroto in žalostjo rekla: 'Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da jih reši, hoče Bog vpeljati na svetu pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Če bodo storili to, kar vama bom rekla, se bo rešilo mnogo duš in bo mir. Vojne bo konec. Če pa ne bodo nehali Boga žaliti, se bo med vladanjem Pija XI. začela druga, hujša. Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano lučjo, vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo svet zaradi njegovih hudih pregreh kaznoval z vojno, lakoto ter s preganjanji Cerkve in svetega očeta. Da to preprečim bom prišla prosit posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in zadostilno obhajilo prve sobote. Če bodo spolnili moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in bo mir; če ne, bo širila po svetu svoje zmote ter povzročila vojne in preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral dosti trpeti, razni narodi bodo uničeni. Končno bo moje brezmadežno Srce slavilo veliko zmago. Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in svetu bo dan za nekaj časa mir. Na Portugalskem se bo prava vera zmeraj ohranila; idr. "

To je t.i. druga fatimska skrivnost, napoved sija (do katerega je prišlo v noči med 25. in 26. januarjem 1938, v Evropi med 20.45 in 1.15), ki je bil hkrati napoved druge svetovne vojne; ta skrivnost pa vsebuje tudi čaščenje Marijinega brezmadežnega Srca. Tretja skrivnost

Marija jim je naročila tudi:

"Ko molite rožni venec, recite po vsaki skrivnosti: O moj Jezus! Odpusti nam, reši nas peklenskega ognja, vzemi v nebesa vse dušice, zlasti tiste, ki tega najbolj potrebujejo."

Četrto prikazanje, 19. avgust 1917

Zaradi smešenja fatimskih dogodkov v časopisih, se je nabrala 13. avgusta velika množica (pet ali šest tisoč) in vsi so pričakovali prihod vidcev. Molili so rožni venec in prepevali cerkvene pesmi. Nakar se je med množico razširila vest, da je vidce ugrabil župan. Z zvijačo je otroke zvabil do župnišča, nato pa po zasliševanju in pritiskih še na voz, s pretvezo, da jih bo odpeljal v Irijsko globel. Otroke pa ni peljal na kraj srečanja z Gospo, pač pa na sedež občine, kjer so jih ponovno zaslišali in nato zaprli. Na vsak način je od vidcev želel zvedeti vsebino skrivnosti, a ker otroci niso odprli ust, jim je začel groziti s smrtjo. Kljub temu, da so računali s smrtjo, so svoje trpljenje vdano darovali kot žrtev za spreobrnjenje grešnikov in za grehe storjene zoper Marijino brezmadežno Srce. Kljub trdnemu namenu preprečiti avgustovsko prikazanje, se je Marija otrokom prikazala v nedeljo, 19. avgusta.

Ko so se vsi trije pastirčki zbrali, so nad nekim hrastičem zagledali Gospo. Zopet jim je naročila naj trinajstega prihajajo v globel in naj vsak dan molijo rožni venec; obljubila je tudi, da bo nekaj bolnikov ozdravila v teku leta. Med drugim jim je naročila: "Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš gre v pekel, ker se zanje nihče ne žrtvuje in ne prosi."

Peto prikazanje, 13. september 1917

Zaradi ugrabitve avgusta, se je septembra v globeli zbralo od 25.000 do 30.000 ljudi. Marija je svojim malim prijateljem naročila: "še naprej molite rožni venec, da boste izprosili konec vojne. V oktobru bo prišel tudi naš Gospod, Mati božja sedem žalosti in Karmelska Mati božja, sveti Jožef z Detetom Jezusom, da bosta blagoslovila svet... Oktobra bom naredila čudež, da bodo vsi verjeli."

Šesto prikazanje, 13. oktober 1917

Zbralo se je od 50.000 do 70.000 ljudi. Lizbonski časopisi so namreč objavili novico, da bo 13. oktobra Gospa naredila čudež, da bodo vsi verjeli. Lilo je kot iz škafa, vendar to ni motilo ljudi, ki so čakali, nekateri tudi iz gole radovednosti, prihod vidcev in Gospe. Ljudje so z največjo ponižnostjo poklekovali v blato, ki se je naredilo na poti, in prosili zase, za svoje drage. Gospa je tokrat rekla: "Hočem ti povedati, naj napravijo tukaj kapelo meni v čast; sem Gospa rožnega venca; še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojne bo konec in vojaki se bodo kmalu vrnili domov." Lucija je prenesla prošnje ljudi za ozdravljenje in Marija je odgovorila: "Ene bom, drugih ne. Morajo se poboljšati in prositi odpuščanja za svoje grehe." Z bolj žalostnim izrazom je dodala: "Naj ne žalijo več našega Gospoda Boga, ki je tako zelo žaljen." Odprla je roke, da so odsevale v soncu. Medtem ko se je dvigala, se je odsev njene luči odbijal na soncu. 

Ko je Gospa izginila pastirji ob sonc videli svetega Jožefa z Detetom in našo Gospo v beli obleki z modrim plaščem. Dete in Jožef sta blagoslavljala svet s kretnjami v obliki križa. Zatem so videli še Jezusa in žalostno Mater, nato pa še karmelsko Gospo.

Marija je za ta dan obljubila čudež, po katerem bodo vsi verovali. Vsi navzoči so videli SONČNI ČUDEŽ. Videli so ga tudi v drugih krajih, tudi tistih, ki so od Fatime oddaljeni do 40 kilometrov. Neki zvezdoslovec je takole opisal čudež: Sonce je izgubilo slepeči blesk in postalo podobno luni, da smo lahko gledali vanj. Trikrat je bilo vidno vrtenje sončnega roba, iz katerega so se usipale iskre, kar je trajalo osem do deset minut. Sonce se je nato obarvalo vijoličasto in nato pomarančno, ter s tema dvema barvama obarvali zemljo, potem pa je zopet normalno svetilo.

Drugi čudež, ki se je ponavljal ob določenih urah, je bil OBLAK DIMA.

FATIMSKA SKRIVNOST

Skrivnost je Marija posredovala med tretjim orikazanjem, 13. julija 1917. Ima tri dele.

Lucija takole pripoveduje: "Ko je (Gospa) izgovorila te zadnje besede (Žrtvujte se...), je spet razprostrla roke kakor prva dva meseca. Zdelo se je , da je odsev prodrl zemljo in videli smo kakor ognjeno morje. Potopljeni v ta ogenj so se hudiči in duše kakor prozorni in črni in bronasto rjavi ogorki v požaru premetavali v plamenih, ki so obenem z oblaki dima švigali iz njih samih in padali na vse strani, podobno kakor padajo iskre v velikih požarih, brez teže in ravnovesja med kriki in vzdihi zaradi bolečin in obupa, kar nas je navdalo z grozo in trepetom. Hudiči so se razločevali po groznih in gnusnih oblikah strašnih in nepoznanih živali, prozornih kakor črno oglje v žerjavici."

"Kakor da bi hoteli prositi pomoči, smo prestrašeni povzdignili pogled k naši Gospe, ki nam je z dobroto in žalostjo rekla: 'Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da jih reši, hoče Bog vpeljati na svetu pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Če bodo storili to, kar vam bom rekla, se bo rešilo mnogo duš in bo mir. Vojne bo konec. Če pa ne bodo nehali Boga žaliti, se bo med vladanjem Pija XI. začela druga, hujša. Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano lučjo, vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga Bog daje, da bo svet zaradi njegovih hudih pregreh kaznoval z vojno, lakoto ter s preganjanji Cerkve in svetega očeta. Da to preprečim, bom prišla prosit posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in zadostilno obhajilo na prve sobote. Če bodo spolnili moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in bo mir; če ne, bo širila po svetu svoje zmote ter povzročala vojne in preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral dosti trpeti, razni narodi bodo uničeni. Končno bo moje brezmadežno Srce slavilo veliko zmago. Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in svetu bo dan za nekaj časa mir. Na Portugalskem se bo prava vera zmeraj ohranila.'"

DINAMIKA VERE

S trto, Kristusom, nas mora vselej povezovati vera.

Toda vera ni mrtev zaklad, ki bi nam ga kdo podaril, ali bi si ga enkrat za vselej sami pridobili, da bi ga potem v strahu varovali zaklenjenega za železnimi vrati. Ne, vera je živo seme, ki mora vzbrsteti in rasti. Vera je milostni Božji dar, ki ga moramo s svojim razumom in s svojo voljo ob dotokih novih milosti vse bolj razvijati.

Iz otroške nebogljenosti se mora vzpeti v mladostni polet in potem doseči moško zrelost. Vselej mora biti polna dinamike, ki upošteva naravo posameznika, zahteve časa in okolja.

Zdi se, da mnogi kristjani ostajajo vse življenje v svoji veri otroci. Niso znali ali mogli uskladiti svoje vere z naravno rastjo svoje človeške osebnosti. Zato čutijo v sebi vedno neko neskladje. Razumsko spoznanje, vera in življenje so v stalnem boju med seboj, namesto da bi se dopolnjevali in si medsebojno pomagali do vedno večje popolnosti.

Vzrokov za tako stanje je lahko mnogo. Glavni pa je navadno pomanjkanje prave verske vzgoje in izobrazbe, ki bi spremljala in harmonično uravnavala rast celotne človeške osebnosti.

Zato je naša prva naloga, da svojo vero v Boga, Kristusa in Cerkev z vso modrostjo in stanovitnostjo razvijamo in krepimo. Z molitvijo, s poslušanjem, z nenehnim, svojemu poklicu primernim učenjem, in z življenjem po veri.

Skrb za lastno versko izobrazbo in skladno versko rast naše osebnosti pa mora v apostolski gorečnosti prehajati tudi na bližnjega, posebno na otroke in mladino.

Kristjani moramo vedno bolj občutiti nujno povezanost vsega človeštva in sadovi naše vere morajo najbolj zasijati prav v uresničevanju vsečloveškega bratstva.

Skrivnostna trta Kristus mora rasti. Vedno več mora biti na njem živih mladik, ki se v svoji bohotni pomladni rasti zavedajo, da so vse povezane med seboj, da jih oživlja isti sok in da so v Kristusu eno.