• slide1.jpg
  • slide2.jpg

DINAMIKA VERE

 

S trto, Kristusom, nas mora vselej povezovati vera.

Toda vera ni mrtev zaklad, ki bi nam ga kdo podaril, ali bi si ga enkrat za vselej sami pridobili, da bi ga potem v strahu varovali zaklenjenega za železnimi vrati. Ne, vera je živo seme, ki mora vzbrsteti in rasti. Vera je milostni Božji dar, ki ga moramo s svojim razumom in s svojo voljo ob dotokih novih milosti vse bolj razvijati.

Iz otroške nebogljenosti se mora vzpeti v mladostni polet in potem doseči moško zrelost. Vselej mora biti polna dinamike, ki upošteva naravo posameznika, zahteve časa in okolja.

Zdi se, da mnogi kristjani ostajajo vse življenje v svoji veri otroci. Niso znali ali mogli uskladiti svoje vere z naravno rastjo svoje človeške osebnosti. Zato čutijo v sebi vedno neko neskladje. Razumsko spoznanje, vera in življenje so v stalnem boju med seboj, namesto da bi se dopolnjevali in si medsebojno pomagali do vedno večje popolnosti.

Vzrokov za tako stanje je lahko mnogo. Glavni pa je navadno pomanjkanje prave verske vzgoje in izobrazbe, ki bi spremljala in harmonično uravnavala rast celotne človeške osebnosti.

Zato je naša prva naloga, da svojo vero v Boga, Kristusa in Cerkev z vso modrostjo in stanovitnostjo razvijamo in krepimo. Z molitvijo, s poslušanjem, z nenehnim, svojemu poklicu primernim učenjem, in z življenjem po veri.

Skrb za lastno versko izobrazbo in skladno versko rast naše osebnosti pa mora v apostolski gorečnosti prehajati tudi na bližnjega, posebno na otroke in mladino.

Kristjani moramo vedno bolj občutiti nujno povezanost vsega človeštva in sadovi naše vere morajo najbolj zasijati prav v uresničevanju vsečloveškega bratstva.

Skrivnostna trta Kristus mora rasti. Vedno več mora biti na njem živih mladik, ki se v svoji bohotni pomladni rasti zavedajo, da so vse povezane med seboj, da jih oživlja isti sok in da so v Kristusu eno.

SKRIVNOST TREH BOŽJIH OSEB JE V LJUBEZNI

 

Božič, velika noč in binkošti so trije temeljni stebri cerkvenega leta, ki ob njih, majhni in slabotni, črpamo vedno novo moč. Naši nebogljeni človeški naravi dajejo nadnaravno radost, zmagovitost in živo ljubezen. Tako vse bolj dozorevamo v polnost človeka po Božji zamisli.

Sveta Trojica je velika skrivnost. Vendar je človek poklican, da v svojem teženju po Božjem vedno bolj pronica vanjo. Ne le spoznavno, temveč tudi s hotenjem in z vso svojo stvarno bitnostjo in dejavnostjo.

Jezus Kristus, druga Božja oseba, se je učlovečil, da bi človeku dal živ primer, kako naj ob pogledu nanj razvija Božjo podobo v sebi in tako preko vedno večje podobnosti učlovečenemu Bogu dosega podobnost s celotno Sveto Trojico.

Bistvo Boga je ljubezen in tudi bistveno razmerje med posameznimi Božjimi osebami označuje ena sama beseda: ljubezen. Sveti Duh, ki izhaja iz Očeta in Sina (po Sinu), je v podobi binkoštnega ognja (Apd 2,1-4) razodel bistvo svoje osebnosti, ki je osebna ljubezen med Očetom in Sinom.

Sveti Duh nas tako skozi binkoštni praznik usmerja predvsem k prvi in glavni kreposti: k ljubezni.

Ob prazniku Svetega Duha se tudi mi z vsem zaupanjem obrnimo nanj in v njegovi moči zatrimo najprej sovražne poganjke v globinah svojega lastnega srca. Najprej uresničimo v sebi in v svojem najbližjem okolju srčiko krščanske postave: Ljubezen.

Tako bomo na široko odprli vrata delovanju Svetega Duha in v nas bo, posamič in obenem v skupnosti, ob vseh različnih darovih Svetega Duha vse bolj rasla Božja podoba v vesoljno popolnost Svete Trojice.