• slide1.jpg
  • slide2.jpg

SKRIVNOST TREH BOŽJIH OSEB JE V LJUBEZNI

 

Božič, velika noč in binkošti so trije temeljni stebri cerkvenega leta, ki ob njih, majhni in slabotni, črpamo vedno novo moč. Naši nebogljeni človeški naravi dajejo nadnaravno radost, zmagovitost in živo ljubezen. Tako vse bolj dozorevamo v polnost človeka po Božji zamisli.

Sveta Trojica je velika skrivnost. Vendar je človek poklican, da v svojem teženju po Božjem vedno bolj pronica vanjo. Ne le spoznavno, temveč tudi s hotenjem in z vso svojo stvarno bitnostjo in dejavnostjo.

Jezus Kristus, druga Božja oseba, se je učlovečil, da bi človeku dal živ primer, kako naj ob pogledu nanj razvija Božjo podobo v sebi in tako preko vedno večje podobnosti učlovečenemu Bogu dosega podobnost s celotno Sveto Trojico.

Bistvo Boga je ljubezen in tudi bistveno razmerje med posameznimi Božjimi osebami označuje ena sama beseda: ljubezen. Sveti Duh, ki izhaja iz Očeta in Sina (po Sinu), je v podobi binkoštnega ognja (Apd 2,1-4) razodel bistvo svoje osebnosti, ki je osebna ljubezen med Očetom in Sinom.

Sveti Duh nas tako skozi binkoštni praznik usmerja predvsem k prvi in glavni kreposti: k ljubezni.

Ob prazniku Svetega Duha se tudi mi z vsem zaupanjem obrnimo nanj in v njegovi moči zatrimo najprej sovražne poganjke v globinah svojega lastnega srca. Najprej uresničimo v sebi in v svojem najbližjem okolju srčiko krščanske postave: Ljubezen.

Tako bomo na široko odprli vrata delovanju Svetega Duha in v nas bo, posamič in obenem v skupnosti, ob vseh različnih darovih Svetega Duha vse bolj rasla Božja podoba v vesoljno popolnost Svete Trojice.

O šoli in šolanju

 

Te dni so šole po naših mestih vaseh spet oživele. Dan za dnem se bodo v njih zbirali živahni roji otrok in mladine, da si naberejo novega znanja in se pripravijo na svoj življenjski poklic. Za mnoge otroke je šola precej neprijetna dolžnost, ki pa se ji ne morejo izogniti, ker je za vse obvezna. Pri nas je splošno šolsko obveznost uvedla že avstrijska cesarica Marija Terezija leta 1774. Po njeni zaslugi so se sčasoma vsi slovenski otroci naučili vsaj brati, pisati in računati. Danes jih šole naučijo še veliko drugega kot samo to. Marsikje po svetu otroci nimajo možnosti, da bi redno hodili v šolo, pa čeprav je OZN že 1959. leta v svojih listinah O pravicah otroka zapisal: »Otrok ima pravico do izobrazbe, ki mora biti, vsaj na ravni osnovne šole, brezplačna in obvezna. Ima pravico do vzgoje, ki poveča njegovo splošno izobrazbo in mu omogoča, da z izenačenimi možnostmi razvija svoje sposobnosti, svojo osebno razsodnost ter svoj moralni in socialni čut odgovornosti in postane koristen član družbe.«

In kaj pravzaprav šola je?

Je ustanova, ki ima nalogo, da skrbi za oblikovanje ljudi, predvsem otrok in mladine. To nalogo izvršuje z izobraževanjem – spoznavanjem raznih področij kulture – in z vzgojo, ko učence navaja na življenje v skupnosti in jim pomaga postopoma odkrivati njihova nagnjenja in lastnosti. Izraz »šola« izvira iz grške besede »shole«, ki pomeni brezdelje, prosti čas, počitek ali opravilo, s katerim se kdo ukvarja v prostem času. Stari Grki in Rimljani so namreč s tem izrazom označevali čas, ko se niso ukvarjali z vsakdanjimi opravki in so se lahko posvetili duševni dejavnosti. Kmalu je »shole« pomenila tudi kraj ali prostor, kjer so se te dejavnosti odvijale. V obojem pomenu ta izraz uporabljamo tudi danes: ko rečemo »šola«, mislimo s tem pouk in učenje pa tudi zgradbo, kjer proces izobraževanja poteka.