• slide1.jpg
  • slide2.jpg

DINAMIKA VERE

 

S trto, Kristusom, nas mora vselej povezovati vera.

Toda vera ni mrtev zaklad, ki bi nam ga kdo podaril, ali bi si ga enkrat za vselej sami pridobili, da bi ga potem v strahu varovali zaklenjenega za železnimi vrati. Ne, vera je živo seme, ki mora vzbrsteti in rasti. Vera je milostni Božji dar, ki ga moramo s svojim razumom in s svojo voljo ob dotokih novih milosti vse bolj razvijati.

Iz otroške nebogljenosti se mora vzpeti v mladostni polet in potem doseči moško zrelost. Vselej mora biti polna dinamike, ki upošteva naravo posameznika, zahteve časa in okolja.

Zdi se, da mnogi kristjani ostajajo vse življenje v svoji veri otroci. Niso znali ali mogli uskladiti svoje vere z naravno rastjo svoje človeške osebnosti. Zato čutijo v sebi vedno neko neskladje. Razumsko spoznanje, vera in življenje so v stalnem boju med seboj, namesto da bi se dopolnjevali in si medsebojno pomagali do vedno večje popolnosti.

Vzrokov za tako stanje je lahko mnogo. Glavni pa je navadno pomanjkanje prave verske vzgoje in izobrazbe, ki bi spremljala in harmonično uravnavala rast celotne človeške osebnosti.

Zato je naša prva naloga, da svojo vero v Boga, Kristusa in Cerkev z vso modrostjo in stanovitnostjo razvijamo in krepimo. Z molitvijo, s poslušanjem, z nenehnim, svojemu poklicu primernim učenjem, in z življenjem po veri.

Skrb za lastno versko izobrazbo in skladno versko rast naše osebnosti pa mora v apostolski gorečnosti prehajati tudi na bližnjega, posebno na otroke in mladino.

Kristjani moramo vedno bolj občutiti nujno povezanost vsega človeštva in sadovi naše vere morajo najbolj zasijati prav v uresničevanju vsečloveškega bratstva.

Skrivnostna trta Kristus mora rasti. Vedno več mora biti na njem živih mladik, ki se v svoji bohotni pomladni rasti zavedajo, da so vse povezane med seboj, da jih oživlja isti sok in da so v Kristusu eno.

ČEMU SPREOBRNJENJE, KO PA NIMAMO GREHA?

Krščansko načelo, ki ga podpiše vsak razmišljajoč človek, pravi: "Brez kesanja ni odpuščanja." To velja pri ljudeh in tudi pri Bogu. Iskreno kesanje pomeni začetek novega načina življenja, saj vključuje resno voljo po spreobrnjenju. Adventni klicar Janez Krstnik nas v evangeliju opominja: "Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo!" Spreobrnjenje je pogoj za srečanje s prihajajočim Gospodom. Grški izraz za spreobrnjenje je "metanoia", kar po naše pomeni preobrazbo mišljenja in čutenja, obenem pa tudi obžalovanje za napačna dejanja.

Vedno več ljudi je, ki pravijo, da nimajo greha, da imajo "račune z Bogom urejene". Tako mišljenje kaže, da na Boga gledamo kot na nekega hladnega, brezosebnega uradnika, nekakšnega sodnika za prekrške. Bog, kakršnega nam je približal Jezus s svojim zgledom in naukom, takim predstavam še zdaleč ni podoben! Bog je Oče, ki ljubi vsakogar od nas z osebno ljubeznijo. Podobno kot mati, ki je otroka nosila pod srcem, ga v bolečinah rodila in je potem z ljubečo skrbjo spremljala njegovo rast in razvoj. Kako hudo je materi, če jo odraščajoči otrok – tak, ki se že dobro zaveda, kaj počne – trdo zavrne, če se ne zmeni za njeno ljubezen. Podobno bolečino čuti Bog Oče, kadar brezbrižno teptamo njegovo ljubezen in pri tem še sami sebi dopovedujemo, da imamo z njim "čiste račune".

 

"Srečni smo," je zapisal pisatelj in duhovnik Lojze Kozar, "če zavest grešnosti še imamo, in gorje nam, če bi jo izgubili. Brez te zavesti ne bi bili nikdar ničesar krivi: tudi če bi živeli doma v prepiru, bi bili seveda krivi drugi; če s sosedom ali sodelavcem ne bi govorili, bi bil kriv on, ker je pač neznosen, nespravljiv, dvoličen, lažniv in zahrbten … če sami nismo nič krivi, česa naj se kesamo, in če se nimamo za kaj kesati, v čem naj bi se poboljšali?" Pripravimo se na BOŽIČ – rojstvo našega odrešenika!