• slide1.jpg
  • slide2.jpg

DINAMIKA VERE

 

S trto, Kristusom, nas mora vselej povezovati vera.

Toda vera ni mrtev zaklad, ki bi nam ga kdo podaril, ali bi si ga enkrat za vselej sami pridobili, da bi ga potem v strahu varovali zaklenjenega za železnimi vrati. Ne, vera je živo seme, ki mora vzbrsteti in rasti. Vera je milostni Božji dar, ki ga moramo s svojim razumom in s svojo voljo ob dotokih novih milosti vse bolj razvijati.

Iz otroške nebogljenosti se mora vzpeti v mladostni polet in potem doseči moško zrelost. Vselej mora biti polna dinamike, ki upošteva naravo posameznika, zahteve časa in okolja.

Zdi se, da mnogi kristjani ostajajo vse življenje v svoji veri otroci. Niso znali ali mogli uskladiti svoje vere z naravno rastjo svoje človeške osebnosti. Zato čutijo v sebi vedno neko neskladje. Razumsko spoznanje, vera in življenje so v stalnem boju med seboj, namesto da bi se dopolnjevali in si medsebojno pomagali do vedno večje popolnosti.

Vzrokov za tako stanje je lahko mnogo. Glavni pa je navadno pomanjkanje prave verske vzgoje in izobrazbe, ki bi spremljala in harmonično uravnavala rast celotne človeške osebnosti.

Zato je naša prva naloga, da svojo vero v Boga, Kristusa in Cerkev z vso modrostjo in stanovitnostjo razvijamo in krepimo. Z molitvijo, s poslušanjem, z nenehnim, svojemu poklicu primernim učenjem, in z življenjem po veri.

Skrb za lastno versko izobrazbo in skladno versko rast naše osebnosti pa mora v apostolski gorečnosti prehajati tudi na bližnjega, posebno na otroke in mladino.

Kristjani moramo vedno bolj občutiti nujno povezanost vsega človeštva in sadovi naše vere morajo najbolj zasijati prav v uresničevanju vsečloveškega bratstva.

Skrivnostna trta Kristus mora rasti. Vedno več mora biti na njem živih mladik, ki se v svoji bohotni pomladni rasti zavedajo, da so vse povezane med seboj, da jih oživlja isti sok in da so v Kristusu eno.

DAROVANJE, ZNAMENJE REŠITVE

Marija in Jožef sta se držala izročila in predpisov ter v jeruzalemskem templju prvorojenca Jezusa darovala Gospodu, in tudi dve grlici ali dva golobčka, da bi ne bilo kakšnih očitkov od koder že bodi.

Jezus, Božji dar ljudem, je bil tako ponovno Bogu darovan, da bi dal tudi nam zgled, kako se moramo ponovno in ponovno Bogu darovati, da bi tako postajali vedno bolj Božji v svojih mislih, besedah in dejanjih, kar bi naj bila življenjska naloga vsakega človeka, ustvarjenega po Božji podobi, posebej pa še kristjana, s krstom vcepljenega v Kristusovo skrivnostno telo – Cerkev. Hkrati pa naj bi se v iskreni ljubezni pogosto darovali tudi bližnjemu.

Slovenski pesnik Simon Gregorčič, ki je bil tudi duhovnik, je to misel lepo povzel v svoji pesmi Daritev: »Daritev bodi ti življenje celo: oltar najlepši je – srca oltar.«

Ob Jezusovem darovanju v templju je bil navzoč tudi starček Simeon, pravičen in bogaboječ mož. Poln hvaležnosti je vzel dete v naročje in zapel v imenu vseh ljudstev hvalnico Bogu, vesel, da je s svojimi očmi videl Božjo »rešitev«.

Mariji pa je rekel: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih … in tvojo lastno dušo bo presunil meč« (Lk 2,25-35).

Marija je vse to čudovito doživetje in vse te besede ohranjala in premišljevala v svojem srcu vse življenje.

Kristus je znamenje rešitve za vse nas. S svojim rojstvom, s svojim darovanjem v templju, s svojo odrešujočo besedo, s svojim trpljenjem in smrtjo na križu ter s svojim vstajenjem.

Kristus vabi tudi nas, da bi bili tudi mi skupaj z njim znamenje rešitve vsem ljudem, s katerimi se srečujemo. Včasih tudi za ceno hudega trpljenja ali celo smrti. Takšna je pot kristjana, poklicanega k hoji za Kristusom, ob zgledu njegove matere Marije.