DAROVANJE, ZNAMENJE REŠITVE
Marija in Jožef sta se držala izročila in predpisov ter v jeruzalemskem templju prvorojenca Jezusa darovala Gospodu, in tudi dve grlici ali dva golobčka, da bi ne bilo kakšnih očitkov od koder že bodi.
Jezus, Božji dar ljudem, je bil tako ponovno Bogu darovan, da bi dal tudi nam zgled, kako se moramo ponovno in ponovno Bogu darovati, da bi tako postajali vedno bolj Božji v svojih mislih, besedah in dejanjih, kar bi naj bila življenjska naloga vsakega človeka, ustvarjenega po Božji podobi, posebej pa še kristjana, s krstom vcepljenega v Kristusovo skrivnostno telo – Cerkev. Hkrati pa naj bi se v iskreni ljubezni pogosto darovali tudi bližnjemu.
Slovenski pesnik Simon Gregorčič, ki je bil tudi duhovnik, je to misel lepo povzel v svoji pesmi Daritev: »Daritev bodi ti življenje celo: oltar najlepši je – srca oltar.«
Ob Jezusovem darovanju v templju je bil navzoč tudi starček Simeon, pravičen in bogaboječ mož. Poln hvaležnosti je vzel dete v naročje in zapel v imenu vseh ljudstev hvalnico Bogu, vesel, da je s svojimi očmi videl Božjo »rešitev«.
Mariji pa je rekel: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih … in tvojo lastno dušo bo presunil meč« (Lk 2,25-35).
Marija je vse to čudovito doživetje in vse te besede ohranjala in premišljevala v svojem srcu vse življenje.
Kristus je znamenje rešitve za vse nas. S svojim rojstvom, s svojim darovanjem v templju, s svojo odrešujočo besedo, s svojim trpljenjem in smrtjo na križu ter s svojim vstajenjem.
Kristus vabi tudi nas, da bi bili tudi mi skupaj z njim znamenje rešitve vsem ljudem, s katerimi se srečujemo. Včasih tudi za ceno hudega trpljenja ali celo smrti. Takšna je pot kristjana, poklicanega k hoji za Kristusom, ob zgledu njegove matere Marije.