KATERI SIN JE OČETU BOLJ PRI SRCU

Zgodba izgubljenega sina, enega izmed milijonov, kar nas je na tej naši zemlji, je v dva tisoč letih krščanstva dajala novo upanje mnogim, ki niso bili nič slabši kot mi. Že Jezusovi poslušalci, ki so imeli ušesa svojega srca odprta za nauk Božjega usmiljenja, so zgodbo pravilno razumeli. V očetu so spoznali nebeškega Očeta, Boga, o katerem je že v Stari zavezi zapisano: "Usmiljenja hočem in ne daritve … Nočem smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi." V izgubljenem sinu pa so prepoznali sami sebe. To so brž odkrili srečni cestninarji in grešniki, ki so bili srcu božjega Zdravnika tako blizu prav zaradi svoje revščine in bolehnosti.

Tudi danes hodijo po svetu izgubljeni sinovi: med njimi sem jaz, si ti, smo kar vsi. Po tem svetu pa hodijo tudi "starejši" sinovi – in tudi med njimi se bomo našli! To so tisti, ki z lahkoto obsojajo "grešnike" in zanje nimajo razumevanja. Ponavadi so to zelo pobožni ljudje, kakor so bili v Jezusovem času farizeji in pismouki, manjka pa jim glavno: ljubezen, ki se kaže v razumevanju sočloveka in prizanesljivosti do njegovih napak. Tako imenovani pravični kristjani radi nastopajo v vlogi javnih tožilcev. Jezus nas opominja: "Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno." Boga žalimo, če na grešnike kličemo njegovo kazen, ne molimo pa za njihovo spreobrnjenje.

Nikoli ni zemeljski oče tako zelo oče kot Bog, ki nam daje ne samo naravno, ampak tudi nadnaravno življenje, in tako hrepeni, da bi nam ga vrnil, če smo ga izgubili. Z ljudmi človek težko pride do sprave, z Bogom tako lahko! Gotovo se je najlaže pomiriti z Bogom: le trenutek, da človek obudi popolno kesanje, in računi so poravnani.

Kateri sin je Očetu bolj pri srcu? Gotovo mu je ljubši človek s skesanim srcem, kot pa tisti, ki je v svoji "pravičnosti" ozkosrčen..