VSI SVETI
Iz evangelijskega odlomka o blagrih razberemo, da bo na zemlji v odnosih med ljudmi vedno kaj narobe. Vedno bodo med nami ubogi, žalostni, lačni in žejni pravice ali kako drugače zapostavljeni.
Razberemo tudi, da Bog do vsega tega ni brezčuten. Vse hudo, ki se dogaja, vidi in spremlja. Obljublja, da bo ob svojem času vse spremenil v blagor. Deloma izpolnjuje to obljubo že na tem svetu z blagrom mirne vesti. Glavni blagor pa čaka pravične takrat, ko bodo preizkušnjo prestali. Kakor čaka marljivega učenca ob koncu leta lepo spričevalo ali prizadevnega kmeta v jeseni obilen pridelek.
Govor o blagrih nam je tudi spodbuda. Če je rečeno, da bo na svetu vedno kaj narobe, to ne pomeni, da mora tako ostati in da se ne bi dalo česa spremeniti. Ni nam dovoljeno predati se v usodo ali malodušno vzdihovati. Kjer vlada nasilje, smo ga dolžni preprečevati; kje se šopiri trdosrčnost, smo dolžni opozarjati na usmiljenje; kjer se vsiljujeta umazanija in prostaštvo, moramo naglašati čistost in dostojnost; kjer so strasti razburkane, jih moramo miriti; kjer so ljudje lačni in žejni pravice, moramo lakoto tešiti in žejo gasiti.
Če bomo tiho, ko je treba spregovoriti, in če se bomo izmikali, ko je treba ukrepati, se utegne zgoditi, da se nam obljubljeni blagor spremeni v gorje.
V Jezusovih izrekih o blagrih se dopolnjujeta sedanjost in večnost. Ne gre se zanašati, da bomo blagre uživali šele v onostranstvu: že tu jih moramo uresničevati. Obenem pa dobro vemo, da nas njihovo polno uresničevanje čaka nekje drugje. In prav to je tisto središče razmišljanja, h kateremu nas vabijo današnji prazniki.